• Zapis iz leta 1950: ” Pred dobrim letom so se dijaki Gradbenega tehnikuma preselili sredi zime iz Internata TSŠ z Vidovdanske v svoj novozgrajeni internat na Gerbičevo ulico z imenom Internat gradbenega tehnikuma. Mnogo je bilo vloženega truda v ta namen, saj so dijaki TSŠ in GT v letu 1949 vložili kar 490.700 prostovoljnih delovnih ur. “
   
• Iz kronike tudi razberemo, da so strokovni delavci gradbenega podjetja opravili le 8% delovnih ur. Zgrajenih je bilo 12 pritličnih stavb za bivanje dijakov, ob tem pa še kuhinja z jedilnico, klubski prostori in stanovanjski blok za delavce. Osem let pozneje je zgrajena stavba, v kateri je uprava, in dodatne sobe za dekleta.

• Internat gradbenega tehnikuma se je 1955 preimenoval v Dom gradbene srednje šole. Dijaki so obiskovali šole gradbenih usmeritev, poleg tega pa še Mojstrsko šolo, Industrijsko – kovinarsko šolo, Ekonomsko šolo ter učiteljske in vzgojiteljske tečaje. V tem času je okolica doma dobila lepšo podobo. Uredili so parke, posadili sadno drevje, veliko hrane so sami pridelali.

• Zaživele so tudi interesne dejavnosti: plesne vaje pod vodstvom mojstra Jenka, dramski krožek je uprizoril dve igri, gostje literarnih večerov pa Ingolič, Zlobec, Menart, Zajc, Pavček, Kovačič!

• Oktobra 1974 se je Dom gradbene srednje šole preimenoval v Dom srednjih šol.

• Dijaki so obiskovali Srednjo gradbeno šolo in Poklicno gradbeno šolo pa tudi Ekonomsko, Veterinarsko, Kovinarsko šolo.

• V tem času je dom lepe uspehe dosegal na področju športa, zelo odmevna je bila tudi kulturna dejavnost.

• Ugodna lokacija doma – izven mestnega središča z velikimi zelenimi površinami in parki, vsaj delno nadomesti slabe pogoje za bivanje, saj so bile stavbe predvidene le za nekaj let.

• Leta 1976 so se začele priprave na gradnjo novega doma. Izdelan je bil idejni projekt za izgradnjo 4 stolpičev.

• Prva stavba je bila zgrajena v rekordnih 10 mesecih! Dijaki so se vanjo vselili ( prav tako sredi zime kot v stare stavbe ) 3. januarja 1980.

• Leta 1982 je bila končana izgradnja drugega stolpiča. Vanj so se vselili dijaki, štipendisti Gradisa in SCT – ja, saj sta omenjeni podjetji prispevali svoj delež pri izgradnji. Dijaki so obiskovali Poklicno gradbeno šolo in so prihajali iz Bosne in Hercegovine.

• V šolskem letu 1982 / 83 smo v drugi objekt namestili študente. V sodelovanju z oddelkom Pedagogike na FF in prof. dr. Skalarjem je nastala raziskovalna naloga: Oblikovanje koncepta pedagoškega dela z dijaki in študenti.

• Zaživele so skupne oblike delovanja dijakov in študentov. Pravi odgovor na pomisleke, kako bodo živeli dijaki in študenti skupaj, so dale prireditve ob Mesecu kulture na Gerbičevi marca 1985.

• Tradicionalni okviri kulturnih dni, v katerih so se predstavili dijaki in študentje, so bili vsebinsko razširjeni in tematsko zaokroženi. Predstavljeno je bilo kulturno dogajanje 60. let. Skoraj mesec dni , večer za večerom: okrogle mize, predavanja, večeri poezije, filma, glasbe. Dom je odprl vrata mnogim kulturnikom: Marjanu Rožancu, Milanu Jesihu, Venu Tauferju, Niku Grafenauerju, Tomažu Šalamonu, Danetu Zajcu, Tarasu Kermaunerju, Pavletu Zgagi, Darku Štrajnu, Marku Pogačniku, Manci Koširjevi.

• Imeli smo občutek, da se dogaja nekaj velikega. Odgrnili smo mnoge tančice in ugledali čas, ki je ležal zakrit. To je bil čas uniformiranega izraza, vendar je v sebi nosil simbol upora. Na teh izredno zanimivih večerih so se prepletale generacijske izkušnje, čas pa se je aktualiziral.

• Po tem obdobju je prišla do izraza ustvarjalna energija mladih, saj so se v čitalnici vrstile kulturne prireditve in razstave likovnikov, ki so se zbirali okrog mentorja, akademskega slikarja Zdeneta Huzjana in študentov Akademije za likovno umetnost.

• Domska čitalnica postane zbirališče mladih ustvarjalcev.

• Leta 1992 se je dom srednjih šol preimenoval v Dijaški dom Vič.